PRAZNIKI V REPUBLIKI SLOVENIJI

 

V letu 2022 pa bodo sledeči prazniki:

Datum
Mesec
Praznik
Prosto
Dni
Zastava
1. in 2.
   Januar   Novo leto
NE
2
NE
8.
   Februar   Prešernov dan, slovenski kulturni praznik,
DA
1
DA
4.
   April   Velika noč - nedelja                       
DA
1
NE
18.
   April   Velikonočni - ponedeljek
DA
1
NE
27.
   April   Dan upora proti okupatorju
DA
1
DA
1. in 2.
   Maj   Praznik dela, (prost je 2. maj)
DA
2
DA
23.
   Maj   Binkošti - nedelja
DA
1
NE
8.
   Junij   Dan Primoža Trubarja
NE
1
NE
25.
   Junij   Dan državnosti
DA
1
DA
15.
   Avgust   Marijino vnebovzetje
DA
1
NE
17.
   Avgust   Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
NE
1
NE
15.
   September   Dan vrnitve Primorske k matični domovini
NE
1
NE
23.
   September   Dan slovenskega športa
NE
1
NE
25.
   Oktober   Dan suverenosti
NE
1
NE
31.
   Oktober   Dan reformacije
DA
1
NE
1.
   November   Dan spomina na mrtve
DA
1
NE
23.
   November   Dan Rudolfa Maistra
NE
1
NE
25.
   December   Božič
DA
1
NE
26.
   December   Dan samostojnosti in enotnosti
DA
1
DA

 

V letu 2021 na spletni strani gov.si napovedujejo sledeče praznike s prostimi dnevi in prazniki, ki pridejo na delovni dan in niso prosti dnevi:

Po slovenskem pravopisu praznike imena praznikov pišemo z malimi začetnicami, razen praznikov ki so izpeljana iz osebnega lastnega imena - Prešernov dan in Marijino vnebovzetje.
                               
Vsi poimenski prazniki:

Datum
Mesec
Praznik
Prosto
Dni
Zastava
1. in 2.
   Januar   Novo leto
DA
2
NE
8.
   Februar   Prešernov dan, slovenski kulturni praznik,
DA
1
DA
27.
   April   Dan upora proti okupatorju
DA
2
DA
1. in 2.
   Maj   Praznik dela
DA
2
DA
8.
   Junij   Dan Primoža Trubarja
DA
1
NE
25.
   Junij   Dan državnosti
DA
1
DA
17.
   Avgust   Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
NE
1
NE
15.
   September   Dan vrnitve Primorske k matični domovini
NE
1
NE
23.
   September   Dan slovenskega športa
NE
1
NE
25.
   Oktober   Dan suverenosti
NE
1
NE
1.
   November   Dan spomina na mrtve
DA
1
NE
23.
   November   Dan Rudolfa Maistra
DA
1
NE
26.
   December   Dan samostojnosti in enotnosti
DA
1
DA
   
  Samo krajevni praznik
03.
   December   Praznik mesta Kranja
DA
1
DA
29.
   Junij   Praznik KS bratov Smuk, Planina II - variabilen na datum
NE
1
DA
   
  Dela prosti dnevi, niso prazniki
4.
   April   Velika noč - nedelja                       
DA
1
NE
5.
   April   Velikonočni - ponedeljek
DA
1
NE
23.
   Maj   Binkošti - nedelja
DA
1
NE
15.
   Avgust   Marijino vnebovzetje
DA
1
NE
31.
   Oktober   Dan reformacije
DA
1
NE
25.
   December   Božič
DA
1
NE

Glej tudi Wikipedijo.

Če se izobesita samo zastavi Republike Slovenije in Evropske unije, se slednja izobesi, gledano od spredaj (ko greste v stavbo), desno od zastave Republike Slovenije.
Ali bolj enostavno: ko greste proti vhodu v hišo, mora biti zastava Republike Slovenije izobešena na levi strani, na desni pa zastava Evropske unije.

Če se izobešajo tri zastave - zastavi Republike Slovenije in Evropske unije, ter še tretja zastava - se zastava Republike Slovenije izobesi vedno v sredini.


In še dve zanimivosti, ki ju malokdo pozna, je pa opaziti, da se tudi tako dela:
- samo zastavo EU se ne sme izobesiti,
- slovenska zastava ne sme biti izobešena v ležečem položaju. Kajti, to pomeni predajo!

Link do uredbe v UL RS: Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi

Llink do uredbe v UL RS: U R E D B O o uporabi zastave in himne Evropske unije v Republiki Sloveniji

Nekaj zanimivosti o praznikih. Povzeto po wikipediji:

  • Novo leto

    • je običajno praznični dan, ki obeležuje začetek novega koledarskega leta. V gregorijanskem koledarju, ki velja v večini sveta, je to 1. januar. V rimskih časih je bil začetek leta 1. marca. V julijanskem koledarju, ki ga uporablja pravoslavna cerkev, je novo leto 14. januarja. Muslimansko novo leto se začne ob Sončnem zahodu 30. januarja. Judovsko novo leto pa se začne ob sončevem zahodu 22. septembra . V Sloveniji je novo leto državni praznik. Do leta 2012 je bil praznični dan tudi 2. januar, ko je bil zaradi varčevalnih ukrepov ukinjen in ponovno uveden leta 2017 po zamenjavi vlade.
       

  • Prešernov dan

    • (s polnim uradnim imenom Prešernov dan, slovenski kulturni praznik) je osrednji slovenski kulturni praznik in državni praznik - dela prost dan v Republiki Sloveniji, obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Na ta dan poteka osrednja državna proslava, na kateri podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za vrhunske dosežke na področju umetnosti v Sloveniji. Proslava ob obletnici pesnikove smrti je prvič postala vseslovenska po sklepu osvobodilnega gibanja leta 1941, med drugo svetovno vojno, vendar je bil tedaj to praznik vseslovanske enotnosti in so ga praznovali 7. februarja. 8. februar se kot praznik slovenske kulture praznuje od leta 1945 naprej.

    France Prešeren

    Slovenski pesnik, 3. december 1800, Vrba, † 8. februar 1849, Kranj. France Prešerense je rodil v kmečki družini. Po uspešno zaključenem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi, pri pisanju katerih ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev. Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, ki ji je posvetil Sonetni venec (1834) in nekatere druge ljubezenske pesmi, je bila polna raznovrstnih preizkušenj. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, kot pesnik pa v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki je nazadnje povzročil njegovo smrt. France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva kot Ta veseli dan kulture.
    (vir:wikipedija)

  • Pust

    • (Pustni teden) je čas, ko se napravimo v pustno šemo, maškaro.
    Pustni čas je premakljiv in je odvisen od velike noči (pustna nedelja je 45 dni, pustni torek 47 dni pred veliko nočjo). Prava pustna dneva sta dva; pustna nedelja (v liturgiji quinquagesima) in pustni torek. Ime tega časa se smiselno veže na latinsko besedno zvezo domenica ante carnes tollendas ali levendas (nedelja, preden se umakne, pusti meso, predpostna nedelja). Samo praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo, njeno izročilo so prevzeli Rimljani in si v prepomladnem času ustvarili več praznikov ob katerih so se tudi šemili. Praznovanje in šemljenje se je klub upiranju uveljavljajoče se Cerkve nadaljevalo tudi po pokristjanjenju; od 10. stoletja pa je odpor ponehal. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom. Beseda pust, ki jo je poznal že Trubar, je verjetno nastala iz »mesopust«, to je iz besed meso in postiti se ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva v pomenu »opusti meso«. Iz italijanskega carneleva je nastala beseda carnevale, iz te pa evropska kulturna beseda karnevál v pomenu »praznovanje pusta« ali »pustovanje, pust«. Danes je pri nas izraz mesopust zastarel in se ne uporablja več, v ruskem okolju pa še vedno pomeni »štiridesetdnevni post« K pomenu besede »maškara, pustna šema« obstajajo še izrazi: pústar, pústnjak, pústnik, fášenk in kurent. Izraz pústnik pomeni še izraz za meseca februar in marec. Kot splošna beseda ima kurent pomen »pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu in posebnim pokrivalom, znana v vzhodni Sloveniji«
    (vir:wikipedija)
       

  • Velika noč (Vuzem)

    • je najpomembnejši krščanski praznik. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih - na veliki petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja; verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti. Velikonočne tradicije se v veliki meri od države do države razlikujejo. Po tradiciji je na veliki petek zapovedan strogi post, na veliko soboto se blagoslovijo (pogovorno žegnajo) jedila, ki se potem zaužijejo za nedeljski zajtrk. Tudi v Sloveniji imajo določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono. Na velikonočno nedeljo so v Sloveniji v navadi vstajenjske procesije, na čelu katerih nosijo kip vstalega Kristusa.Velika noč je premakljiv praznik, v odvisnosti od datuma velike noči so tudi datumi nekaterih drugih cerkveni praznikov in tudi pust. Na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji so določili, da se veliko noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Tako je lahko velika noč med 22. marcem in 25. aprilom. Vendar pa Cerkev nikoli ni popolnoma sledila najnovejšim astronomskim odkritjem.
    (vir:wikipedija)

  • Dan upora proti okupatorju

    • (včasih samo Dan osvobodilne fronte ali Dan OF)
    je državni praznik, ki ga v Sloveniji praznujemo 27. aprila. Na ta dan leta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. OF je bila sicer ustanovljena dan prej, 26. aprila 1941, v hiši književnika Josipa Vidmarja, kjer so se sestali predstavniki nekaj političnih strank in kulturnih delavcev. To so bili: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (za KP), Josip Rus (za Sokole), Tone Fajfar (za Krščanske socialiste), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (za Slovenske kulturne delavce). Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo »Protiimperialistična Fronta«. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije.
    (vir:wikipedija)
      

  • Praznik dela

    • (v Sloveniji praznik 1. in 2. Maj)
    (znan tudi kot prvi maj) je mednarodni praznik delavstva,
    ki ga 1. maja vsako leto praznujejo v večini držav sveta, redka izjema so ZDA. Praznik je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu v teh dneh leta 1886, znane pod imenom Haymarketski izgred, pa tudi največje praznovanje socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja. Zaradi politično levega navdiha, ki ga nosi praznik, je bil prvi maj skozi vso svojo zgodovino izstopajoči dogodek za demonstracije različnih socialističnih, komunističnih in anarhističnih skupin.
    Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se pričenja v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis stopil v veljavo s 1. majem tega leta, so se na ta rok v Chicagu organizirale trume delavcev in pričele splošno stavko. 4. maja so se delavci zbrali na mestnem trgu Haymarket, kjer je po začetnem miru pred policijsko četo vendarle eksplodirala bomba in ubila 8 policistov. Na to je policija odgovorila s streljanjem in ranjenjem več deset ljudi; ker mnogi niso tvegali morebitne aretacije ob obisku uradne zdravstvene pomoči, se je število žrtev ustavilo pri 11. Kasneje je bila pravica do 8-urnega delavnika kljub vsemu uveljavljena, v spomin na tragičen dogodek pa so se odvili tudi veliki izgredi leta 1894 in 1919.Po teh dogodkih se je ta majski dan v delavskih krogih imel za praznik dela, ki so ga ljudje obeleževali z različnimi rituali, med drugim v množici dežel s kurjenjem kresov v spomin na dogodke leta 1886. V 20. stoletju je prvi maj pridobil uraden status praznika dela, začenši v Sovjetski zvezi. Praznovanja delavskega dne so v času hladne vojne v komunističnih državah dobila obliko velikih vojaških parad in vladno podprtih zborovanj delavstva. V današnjem času je obeleževanje prvega maja še vedno močno povezano z velikimi zborovanji ali protesti delavcev po mnogih mestih celotnega sveta, navadno pa jih organizirajo delavske organizacije, kakršne so sindikati. Temu pa ni tako v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike, kjer je, zlasti v slednjih, protikomunistična politika v prvi polovici 20. stoletja, znana tudi kot rdeči strah, pregnala praznovanje prvega majskega dne in ga nadomestila z dnevom prava.
    (vir:wikipedija)

  • Binkošti

    • ali praznik Svetega Duha (tudi »praznik tednov«)
    so praznični dan v cerkvenem koledarju. Beseda binkošti izvira iz grške besede pentekoste, kar pomeni petdeseti. Na 50. dan po veliki noči, rimokatoličani praznujejo prihod svetega Duha, ki je simboliziran tudi z rdečo barvo v bogoslužju (za razliko od siceršnje bele barve). Sveti Duh naj bi se, po Lukovem poročilu (Apostolska dela 2,2-13), z ognjem in viharjem spustil na zbrane apostole. Sveti Duh je zbranim apostolom dal dar govorjenja v različnih jezikih: po tem so govorili tako, da so jih lahko hkrati razumeli govorci različnih jezikov in narečij. Carigrajski koncil je kot podobo Svetega Duha priznal goloba. V pravoslavnih Cerkvah praznujejo na 50. dan po veliki noči praznik Svete Trojice, praznik Svetega Duha pa šele naslednji (51.) dan. Binkoštna nedelja je dela prost dan. Binkoštni ponedeljek, ki je v nekaterih državah dela prost dan, v Sloveniji ni.
    (vir:wikipedija)
       

  • Dan Primoža Trubarja

    • je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 8. junija, vendar pa ni dela prost dan.Praznik je namenjen obeležitvi osrednje osebnosti slovenskega protestantizma v 16. stoletju in hkrati najpomembnejše osebnosti v razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda Primoža Trubarja, ki naj bi se po določenih virih rodil 8. junija 1508. Sprejet je bil leta 2010 na posredno pobudo tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.
    (vir:wikipedija)

  • Dan državnosti

    • je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 25. junija, in dela prost dan v Republiki Sloveniji. Obeležuje spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni kasneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade pričela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. Vsako leto na predvečer praznika poteka praznovanje na Trgu republike.
    Na isti dan je razglasila neodvisnost od Jugoslavije tudi Hrvaška.
    (vir:wikipedija)
       

  • Maríjino vnebovzétje

    • (tudi véliki šmáren, vélika máša, šmárno, vélika gospójnica)
    je praznik, ki ga katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. Marijino vnebovzetje je eden izmed največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Leta 1950 je papež proglasil versko resnico: »Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.« Ta dogma velja v Rimskokatoliški cerkvi, vendar pa je bila vera v Marijino vnebovzetje zelo razširjena že prej in to tudi v številnih drugih krščanskih cerkvah. Tudi v pravoslavnih cerkvah verjamejo, da je bilo Marijino telo po smrti čudežno prenešeno v nebesa, in 15. avgusta praznujejo ustrezni praznik. Ta praznik se imenuje v srbski pravoslavni cerkvi Velika gospojina, v številnih drugih pravoslavnih cerkvah pa Marijino zaspanje (npr. rusko: Успение Богородицы). V tistih pravoslavnih cerkvah, kjer še uporabljajo julijanski koledar, je ta praznik seveda na 15. avgust po njihovem koledarju (28. avgusta po našem - gregorijanskem koledarju). Od leta 1992 dalje je Marijino vnebovzetje tudi v Sloveniji dela prost dan (ne velja za vse). Slovenski kristjani na ta dan množično romajo na Brezje na Gorenjskem, Ptujsko goro in Sveto goro nad Gorico.
    (vir:wikipedija)

  • Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni
    je slovenski praznik, ki ga praznujemo na 17. avgust, dan, ko je Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti znova združeni z matičnim narodom. Po koncu prve svetovne vojne je Prekmurje 12. avgusta 1919 zasedla jugoslovanska vojska, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. Po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji je državni praznik v Republiki Sloveniji, ne pa tudi dela prost dan. Uveden je bil leta 2006, od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let.

    • (vir:wikipedija)
       

  • Dan vrnitve Primorske k matični domovini

    • je državni praznik v Sloveniji, ki ga praznujemo 15. septembra (vendar ta dan ni dela prost dan). Praznik obeležuje 15. september 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske. Uvedla ga je novela zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, ki so jo poslanci Državnega zbora sprejeli jeseni 2005.[1] Vlada zaradi varčevalnih ukrepov prireja osrednjo državno proslavo ob tem prazniku vsakih pet let, sicer pa ga obeležujejo lokalne občine in kulturne organizacije.
    (vir:wikipedija)
         

  • Dan suverenosti

    • je praznik v Republiki Sloveniji, s katerim 25. oktobra obeležujemo enega ključnih dogodkov v procesu osamosvojitve Slovenije, dan, ko je po osamosvojitveni vojni zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade zapustil slovensko ozemlje. Je državni praznik, vendar ne dela prost dan v Sloveniji. Praznik je uvedla vlada Republike Slovenije 9. marca 2015, predlog je na pobudo Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Veteranskega društva Sever vložil poslanec Stranke modernega centra. Osrednji dogodek, ko je iz Luke Koper odplula ladja z zadnjimi vojaki, se je sicer zgodil v noči na 26. oktober 1991, tako da je obletnica včasih postavljena na 26. oktober. Mednarodnopravno gledano pa sta zadnji ladji, ki sta bili opolnoči še zasidrani, veljali za tuje ozemlje, saj sta pluli pod tujo zastavo, tako da so vsi vkrcani vojaki zapustili slovensko ozemlje že prej.
    (vir:wikipedija)

  • Dan reformacije

    • Reformácija je bilo versko, kulturno in politično gibanje v 16. stoletju, katerega cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve. Njen glavni začetnik je nemški katoliški duhovnik in avguštinski menih Martin Luther, ki je 31. oktobra 1517 na vrata cerkve v nemškem mestu Wittenberg pribil liste s 95 tezami »o moči odpustkov«,[1] kjer je spodbijal del tedanje doktrine o odpustkih za mrtve v vicah (ni pa še obsojal drugih slabosti tedanje Cerkve). Glavni Luthrov ugovor je bil, da duhovnik mrtvim ne more dati nobenega odpustka, ker duhovniška oblast ne seže na oni svet, v vice; nenazadnje ga je motilo, da je bil denar od odpustkov namenjen gradnji Bazilike sv. Petra v Rimu (Cerkev si je v tem obdobju delila sodno oblast. Zato je namesto, da bi obtoženi odšel v zapor kupil odpustek in ostal svoboden). Luther je sprva zahteval le reformo katoliške cerkve, ker pa ga je ta zavrnila, se je oblikovala nova cerkvena organizacija, luteranska cerkev.

    Prve kritike katoliške cerkve so se pojavile že v 14. stoletju. Anglež John Wycliffe in Čeh Jan Hus sta nastopila proti bogatenju cerkve in poudarila, da je edini vir vere Biblija, zato naj jo duhovniki razlagajo v domačem jeziku. Jana Husa so zaradi njegovega prepričanja sežgali na grmadi.
    Luthra je papež zaradi upora izobčil iz Cerkve, kasneje pa ga je izobčil tudi cesar. Zaradi reformacije je prišlo do razkola v Cerkvi; na severu Evrope so bili, grobo rečeno, protestanti, na jugu pa katoliki.

    Luther je med drugim zahteval naslednje:
      -naj bo cerkev revna in preprosta, prav tako tudi bogoslužje,
      -zavzemal se je proti čaščenju svetnikov in relikvij,
      -cerkev se ne sme postavljati nad državo
      -vsak vernik naj sam bere Sveto pismo v svojem maternem jeziku

    Zadnja zahteva je pomembno vplivala na razvoj književnosti v ljudskih jezikih, med drugim tudi na slovensko književnost. V obdobju reformacije so se pojavile prve slovenske knjige. Leta 1550 je protestant Primož Trubar izdal Abecednik in Katekizem. Pomembni deli sta tudi Bohoričeva slovnica Zimske urice in Kreljeva Otročja biblija. Nastajali so prevodi Svetega pisma v številne evropske jezike, v slovenščino je Sveto pismo prevedel Jurij Dalmatin.
    Reformacija se je torej razširila po vsej Evropi. Po drugih deželah so svoje nauke, podobne Luthrovim, širili Jean Calvin in Huldreich Zwingli v Švici, hugenoti v Franciji in drugi. V Angliji se je kralj Henrik VIII. odločil, da bo prekinil odnose s papežem in osnoval samostojno anglikansko cerkev, katere poglavar je angleški kralj.
    Boj Rimskokatoliške cerkve proti reformatorjem imenujemo protireformacija.
    (vir:wikipedija)
          

  • Dan spomina na mrtve

    • oziroma dan mrtvih je v Sloveniji državni praznik, ki se v spomin na umrle praznuje 1. novembra. Praznik je sekularna različica krščanskega praznika vsi sveti.
    V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet. Člani moških družb so jih našemljeni poosebljali. Krščanstvo je spremenilo pogansko animistično gledanje, tako da je rajne prikazovalo kot »duše v vicah«, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih. Domači so najemali tudi druge, da so molili za njihove rajne, predvsem so to naročali revežem in otrokom; ti so svoj čas hodili od hiše do hiše in ljudje so jih obdarjali z obrednim pecivom (prešce, vahtiči, krželji, mižnjeki). To se je dogajalo predvsem 2. novembra (krščanski dan vernih duš), pa tudi že dan prej (praznik vseh svetnikov). Obredno pecivo je skoraj gotovo ostanek iz predkrščanstva. Neznani poganski praznik mrtvih se je v krščanstvu razdelil še na dva krščanska godova: na god sv. Mihaela (29. september), ko na Koroškem delijo obredno pecivo, in na god sv. Martina (11. november), ko po jesenski pojedini pustijo na mizi ostanke za verne duše.
    Na dan spomina na mrtve se ljudje množično odpravljajo na pokopališča na grobove bližnjih ter tam prižigajo sveče, prinašajo šopke rož, vence in ikebane ter se. Na ta dan po državi potekajo žalne slovesnosti in verski obredi za umrle. Dan mrtvih izkoristimo da se spomnimo preminulih oseb, ter jih z obiskom groba počastimo.
    (vir:wikipedija)

  • Dan Rudolfa Maistra

    • je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 23. novembra. Na ta dan je Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.
    Kot državni praznik se v Sloveniji praznuje od leta 2005. Dan v Sloveniji ni dela prost.
    (vir:wikipedija)
        

  • Božič

    • Slovensko ime Božič za praznik Jezusovega rojstva izhaja iz pomena "mali bog". Praslovani so namreč ob zimskem sončnem obratu praznovali rojstvo Svarožiča, Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado sonce, ki v tem času doseže svojo najnižjo točko na obzorju. Drugo ime, poznano za to praznovanje je koleda, ki je poznano tudi zahodnim in vzhodnim Slovanom. Ime prihaja iz osnove krog - letni cikel. V predkrščanskem času je bil namreč čas razumljen ciklično in ne linearno, kakor danes. Iz besede koledo izhaja tudi kolednica, za ljudske pesmi, ki so se tradicionalno pele v času božiča in za šego koledovanja, ki je še danes poznana. Tretje ime poznano vsem Slovanom je kračun, ki po prvi teoriji pomensko pomeni "kratki". V Sloveniji se je spomin na praznik kračuna ohranil med drugim v priimkih. Druga teorija izvora imena kračun pravi, da pomeni "prihod", kar ustreza latinskemu "adventus". Drugo ime, ki je poznano Slovanom je ščodry večer (v različnih oblikah pri vzhodnih in zahodnih Slovanih) v pomenu radodarni ali velikodušni večer.

    Vsebina krščanskega božiča
    Bistvo krščanskega božiča je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Sveto pismo (Lukov evangelij) pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. V Betlehemu nista mogla dobiti prenočišča, zato sta se zatekla v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli, ker druge postelje zanj nista imela.
    Dogodek opisuje Evangelij po Luku z naslednjimi besedami:
    Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora (Lk, 2,1-7).
    Glavni članek: Jezusovo rojstvo.
    V spomin na ta dogodek kristjani postavljajo jaslice. Navada pošiljanja voščilnic in okraševanja božičnega drevesca izvira iz 19. stoletja in ima le malo skupnega s krščanstvom.

    Datum krščanskega božiča
    Datum rojstva Jezusa Kristusa ni znan. Praznovanje Jezusovega rojstva so postavili na prejšnji staroverski praznik rojstva novega sonca - zimskega sončnega obrata. Nekateri menijo, da je datum izbral cesar Konstantin, da se je ujemal z rimskim praznovanjem boga Sonca. Drugi menijo, da je papež Julij I. določil božič kot praznik Jezusovega rojstva na dan 25. decembra. Koptska, jeruzalemska, ruska, srbska in gruzijska pravoslavna Cerkev praznujejo božič 7. januarja, ker še vedno uporabljajo julijanski koledar.

    Zgodovina
    Praznovanje korenini še iz predkrščanskih časov, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Čas torej, ko zima res zaživi v vsem svojem sijaju in sonce zmaga nad temo, je širom sveta že dolgo čas praznovanja.

    Predkrščanska poganska češčenja
    Več stoletij pred Jezusovim rojstvom, so pogani na območju današnje Evrope častili svetlobo in rojstvo v najtemnejših dneh zime. Veselili so se zimskega solsticija, ker so se lahko nadejali daljših dni in toplote, ki jim jo bo naklonilo sonce.
    V Skandinaviji so severnjaki (Skandinavci) slavili Yule oz. zimski solsticij, in sicer vse od 21. decembra ter skozi ves januar. Očetje in sinovi so kot priznanje, da se je sonce naposled vrnilo, nanosili drv in kuriva, ki so jih potem seveda sežgali. Ljudje so se nato gostili in praznovali vse dotlej, dokler ni ogenj dogorel oz. je zmanjkalo kuriva, kar je včasih trajalo tudi do 12 dni. Severnjaki so verjeli, da vsaka iskra ognja predstavlja novega pujska ali telička, ki se bo skotil v prihajajočem letu.
    Konec decembra je bil idealen čas za praznovanje v drugih predelih Evrope. V tem času leta so zaklali večino živine, ki jim je tako pozimi ne bi bilo treba krmiti. Za mnoge je to bil edini čas v letu, ko so imeli na razpolago zaloge svežega mesa. Poleg tega je to bil tudi čas, ko je večina vina in piva, ki so ga proizvedli čez leto, fermentirala in so ga končno lahko zlili po žejnih grlih.
    V Nemčiji so ljudje v času praznika sredi zime častili poganskega boga Odina. Ljudje so se tega boga nadvse bali, saj so verjeli, da je ponoči na svojih "preletih" opazoval ljudi in se potem odločal, koga bo nagradil in koga kaznoval. Zaradi njegove nočne prisotnosti so mnogi raje ostajali v varnem zavetju svojih hiš.

    Tradicionalne šege
    V Sloveniji in na Hrvaškem je poznana šega kurjenja velikega kosa lesa, čoka, panja oziroma badnjaka, ki je moral goreti čim dlje. Šega je bila živa dokler so v hišah obstajala odprta ognjišča. Čok je bil neke vrste hišni bog, saj so mu darovali vino, hrano in so iz njega tudi prerokovali
    Tako, kot kupalski kresovi, so bili še v 20. stoletju živi tudi tradicionalni zimski kresovi ob božiču. Šega izvira iz praznovanja zimskega sončnega obrata, ki je bilo naravna meja v tradicionalnem načinu življenja. Kresovi na naravne meje, božič, kupalo (kresni večer), Jurjevo itd. so prežitek iz predkrščanske dobe. Podobne obrede so opravljali tudi v drugih krajih Evrope; v Litvi še danes imenujejo božič kalėdos, ki dobesedno pomeni “noč debla”, [12] in ki zelo spominja na slovenski izraz “koledovanje”. Koledovanje je še danes poznano na podeželju. Vesela družba s petjem in plesom obiskuje domove, na kar jim domačini dajo darove. Pesmi, ki se pojejo v zimskem času od božiča in Novega leta do konca zime imenujemo kolednice.[13]. Ponekod so bili koledniki tudi našemljeni.

    Oj kole – kole – koledo
    Leto lepo mlado!
    Da bi nam pomnožilo
    Našo ovčjo stado!
    Oj kole – kole – koledo!

    Vsebina rodnovernega božiča
    Slovanski rodnoverci praznujejo v času božiča zimski sončni obrat, ki ga imenujejo z različnimi tradicionalnimi imeni, koleda, kračun, zimski kres, Svarožič ali pri južnih Slovanih, božič. Pri rodnovernih praznovanjih gre skozi sodobno interpretacijo za nadaljevanje predkrščanske tradicije. Pavel Medvešček je na podlagi ljudskega izročila ugotovil, da so se na Banjški planoti, v Posočju in Slovenski Istri staroverski obredi opravljali še vse do prve svetovne vojne; bili so strogo tajni, saj je krščanstvo staroverce preganjalo, zato so tudi staroverci na zunaj živeli kot kristjani.

    Vsebina ameriškega božiča
    V novejšem času se pri nas uveljavlja tudi druga oblika praznovanja božiča, ki ni povezana s krščanstvom. Ker gre za nov pojav, še nima uradnega imena. Imenujmo ga ameriški božič, ker je k nam prišel iz Amerike.
    Osrednja osebnost te oblike praznovanja božiča je Božiček, ki prinaša darila. (Božiček v krščanstvu sploh ne obstaja in je svojo vizualno podobo dobil z oglasom Coca-Cole). V praksi je ameriški božič zelo potrošniško usmerjen praznik, povezan s kupovanjem velike količine daril, s pisanjem čim večjega števila voščilnic, s čim večjo božično jelko in z veliko okraski.
    Nekateri Evropejci niso navdušeni nad ameriškim potrošniško usmerjenim božičem in si prizadevajo vrniti božiču evropsko podobo. V nemško govorečih deželah so v ta namen ustanovili gibanje "Weihnachtsmannfreie Zone" - gibanje za območje brez Božička. Zvečer imajo večerjo, grejo spat, zjutraj pa dobijo darila.
    (vir: Dolenc, Jože: Božič na Slovenskem, Celje, Mohorjeva družba, 1969,
    wikipedija)

  • Dan samostojnosti in enotnosti

    • je državni praznik v Republiki Sloveniji, ki ga praznujemo 26. decembra in je dela prost dan.
    Ta dan obeležuje razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti 26. decembra 1990 (plebiscit je potekal 23. decembra 1990), na katerem je od 93,2 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno (tj. 88,5 odstotka vseh volivcev), s čimer se je začela osamosvojitev Slovenije.
    Do septembra 2005 se je praznik imenoval le dan samostojnosti, a so ga s spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih na pobudo takratne opozicijske stranke Socialni demokrati, dopolnili z in enotnosti, saj naj bi ta dan namreč Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini.
    (vir:wikipedija)
     

    Zadnja predelava: 1. 1. 2022

    Na vrh